V svetu se vodna košarka po posameznih državah razvija zelo različno. Razlike so v obliki in načinu igranja, kakor tudi v samih razsežnostih igrišča, številu igralcev in nenazadnje obliki košev. Slednja značilnost je najpomembnejša in odločilna pri razvoju posamezne oblike vodne košarke.

Slovenska oblika vodne košarke ima sorazmerno kratko zgodovino. Razvoj sega v leto 1994 in 1995. Kranjčana Tomaž Slavec in Matjaž Kodek sta ob vodnih aktivnostih na morju in bazenih, iskala ideje o popestritvi tovrstnega dogajanja. Tomaž Slavec je kot ljubitelj običajne košarke razmišljal kako to zanimivo igro prenesti v vodno okolje. Največji izziv in problem ob tem je bil oblikovati in izdelati ustrezen koš za v vodo. Običajen koš s tablo je neroden, težek in praktično neuporaben za postavitev v vodo. Plavajoč koš je prav tako neprimeren, saj ga premika že najmanjši val, ki se ustvari na vodni gladini. Če koš postavimo na morju, ga valovi ob tem še dodatno dvigujejo in spuščajo ter se tako nenehno premika. Ob igri na tak koš zadetek ni plod preciznega in tehnično izpiljenega meta, ampak skupek naključja, sreče in ugodnih okoliščin ter v manjši meri natančnosti meta. Ideja in rešitev, do katere sta prišla, je bila osnova za razvoj slovenske oblike vodne košarke.

Po zgledu ene starejših športnih panog, imenovane Korfball, ki jo v izvirni različici igrajo samo še v Belgiji in na Nizozemskem (Worth, 1994), je Tomaž Slavec dobil idejo o edinstveni obliki koša. Skupaj z Matjažem Kodekom sta izumila, izdelala in patentirala samostoječ, kovinski koš brez table, potopljen na dno bazena. Izven vode je na posebnem stojalu nameščen samo obroč, kar omogoča metanje na koš z vseh strani. Predmet in naziv izuma je bil prvenstveno košarkarski koš za igro v vodi. Prva patentna listina je bila sprejeta pri Uradu RS za intelektualno lastnino, patentni pisarni v Ljubljani, 21.02.1996 pod številko prijave – 9600058 (Kodek, 1996). V naslednjih letih se je koš, ob sodelovanju z Urošem Slavcem še v precejšni meri izpopolnil in preoblikoval, saj so se s časom pokazale nekatere pomanjkljivosti prvotne zamisli. Zato so v nadaljevanju sledile še dopolnitve patentih listin omenjenega izuma in drugih uradnih zapisov, a je kot temeljna listina vsekakor najpomembnejša zgoraj navedena.

Prvi uporaben koš je bil postavljen v vodo že leta 1994 v Kranjskem pokritem, olimpijskem bazenu. Ta koš je imel, še kot podporo obroču, narejeno kovinsko konstrukcijo v obliki črke »u«. Ob igri na ta koš se je hitro pokazala glavna pomanjkljivost. Ob raznih dotikih, udarcih žoge ob obroč ter opiranju igralcev ob obroč je prišlo do prevelikega ukrivljanja obroča prečno glede na dve podporni »vilici«. Da bi čim bolje pritrdili in podprli obroč so izdelali koš s štirimi podpornimi kraki, kar ni bi dobro, ker je žoga ob zadetku ostajala ujeta na teh podpornih elementih. Tako so izdelali končno, sedaj uporabljano, različico koša s tremi podpornimi vilicami oziroma kraki, ki omogočajo trdnost in stabilnost obroča v vseh smereh in lahkoten prehod žoge skozi obroč ter nazaj na vodo.

Težave so bile še v mnogih drugih sestavnih elementih pri končni obliki koša. Posebno iznajdljivost so zahtevali spojni elementi, obtežilni in ravnotežni del koša, potopljen na dno, in podobno. Te podrobnosti niso predmet tega diplomskega dela ter jih na tem mestu ne bomo širše opisovali. Prvi tovrstni koš je izdelal Marjan Trampuž iz Naklega pri Kranju. Kot samostojni podjetnik izdeluje različne kovinske konstrukcije in se je ob teoretični podpori ter vodenju s strani Matjaža Kodeka in Tomaža Slavca, lotil tudi izdelave vodno košarkarskega koša.

Po tej prvotni idejni zasnovi trdnega koša so kaj hitro ugotovili, da mora biti koš prilagojen točno določenemu plavališču, saj so okoliščine in mere bazenov ali jezer ter obale morij, povsod nekoliko drugačne in specifične. Za igranje vodne košarke izven domačega okolja bi tako vedno znova potrebovali nove. Zato so sledili praktični rešitvi in ideji o sestavljivem košu, ki bi bil lahko prenosljiv in prilagodljiv posameznemu plavališču. Tako so v letu 1999 izdelali sestavljiv koš iz treh temeljnih delov (Vodno košarkarski klub Kranj, 2000):

1. DEL - NOGA; Noga koša predstavlja obtežilni in uravnalni del, ki je plastičen in trikotne oblike, ter ga je možno odpreti. Vanj se lahko kot v škatlo razporedi kamenje ali kateri drugi težki in potopljivi predmeti, ki so na voljo, tako da se zlahka potopi na dno in zagotavlja stabilnost koša.
2. DEL - STOJALO; Stojalo koša je sestavljivo in ga je mogoče prilagajati globini plavališča. Sestavlja ga od štiri do šest navojnih palic iz nerjaveče kovine. Palice so z posebnimi navoji spojene ena z drugo tako, da dobimo sestavljivo stojalo, ki ga s ponovnim navojem pritrdimo na nogo koša.
3. DEL - OBROČ; Nazadnje so izdelali še obroč koša brez table, pritrjen na posebno navojno palico, ki se nato prav tako pritrdi na stojalo. Obroč je podprt s tremi kovinskimi kraki, privitimi na obroč premera 45 centimetrov.

Koš se je tako lahko postavil na poljubno globino dna plavališča, tako da je bila višina obroča približno meter nad vodno gladino. Tako postavljen koš je omogočal nemoteno plavanje okoli vseh strani koša in tik ob stojalu. Ob tem je takšen koš omogočal mete nanj z vseh strani. Sprva je igra, in s tem povezana športna rekreacija, potekala ob igranju na en koš, z navadno gumijasto ali vaterpolsko žogo in s prirejenimi osnovnimi oblikami pravil. S postavitvijo dodatnega koša na drugo stran plavališča, je nastalo prvo osnovno igrišče za vodno košarko. Tako se je igra razširila na dve strani, s čimer so bili izpolnjeni osnovni pogoji za razvoj športne igre.Tekmovanje med igralci dveh moštev se razvije na osnovi nasprotujočih interesov (Dežman, 2000):
- moštvo, ki je v napadu, želi preigrati nasprotnika in doseči zadetek,
- moštvo, ki se brani, želi preprečiti zadetek, dobiti v posest žogo in s tem prevzeti vlogo napadalca.

S sestavljivimi koši je bilo možno igrati vodno košarko na različnih plavališčih. V poštev so prišla tudi jezera in druge mirne vode, ki so ustrezale varnostnim in higienskim pogojem. Ker je možno sestavljive koše zelo hitro in praktično zložiti v plastično ogrodje noge, je bilo možno koše tudi zlahka prenašati iz enega plavališča na drugega. A so imeli ti koši tudi nemalo pomanjkljivosti. Ob igri so se kaj hitro poškodovali. Koš je bil sestavljen iz več manjših sestavljivih delov, ki so se ob uporabi često premikali. Ob vsakem močnejšem udarcu žoge ali stiku igralca s košem so navoji in spojitveni deli posameznih elementov nekoliko popustili, kar je navsezadnje privedlo do trajnih poškodb košev. Pred nedavnim so izumitelji te koše označili kot neuspel poskus. Tovrstni koši se v praksi za resno igro ali rekreacijo niso obnesli, saj so zgoraj omenjene pomanjkljivosti preveč motile potek igre.

Zato so se v naslednjih letih vrnili k prvotni idejni zamisli o izdelavi trdnejšega koša, po merah prirejenega posameznemu plavališču oziroma bazenu. Tako so izdelali koš, ki je sestavljen zgolj iz dveh elementov: spodnji obteženi del ali noga koša in stojalo koša s pritrjenim obročem. V približno dveh letih po prvotno izdelanem košu so odpravili večino pomanjkljivosti in izdelali koš, na katerega igramo danes. Ogrodje noge koša je stožčaste oblike in izdelano iz nerjaveče kovine, katerega so, za obtežitev, zalili z betonom. Noga je po celotnem robu prevlečena s posebno gumo, ki omogoča kotaljenje koša po različnih podlagah, brez da bi povzročali škodo, saj je takšen koš sorazmerno težek. V sredini je ostala odprtina, kamor se ob postavitvi koša pritrdi stojalo, prav tako izdelano iz nerjaveče kovine (»rostfrei«). Obroč je privarjen na stojalo koša in tako ob različnih udarcih in morebitnih obešanjih igralcev nanj, obdrži prvotno obliko. Trden koš prenese večje obremenitve, kar je bilo zelo dobrodošlo pri razvoju igre. Žoga se ob trku na koš lepše odbije oziroma po drugi strani omogoča, da se z natančnim metom lažje zadane tudi z večje razdalje. Igralec se lahko na takšen koš po morebitnih zabijanjih tudi z rokama nasloni ali za kratek čas prime za obroč. To prispeva k večji atraktivnosti in užitku v igri.

Kaj kmalu je sledil še naslednji osnovni korak pri razvijanju nove športne panoge. Rokovanje z vaterpolsko žogo ob igranju vodne košarke je bilo neugodno. Žoga je bila nekoliko premajhna in prelahka. Tomaž in Uroš Slavec sta si zadala nalogo, da zasnujeta posebno žogo, namenjeno zgolj vodni košarki. Z idejno zasnovo, predlogom in načrti sta na mednarodnem športnem sejmu ISPO leta 1999 v Munchnu stopila v stik s Kitajci, ki so izdelovali vaterpolske žoge. Po predanih vseh informacijah, potrebnih za izdelavo ter plačilu osnovnega modela (»kalupa«) žoge, so že kar po treh tednih dobili prvih deset testnih žog za vodno košarko, na katerih je bilo izpisano ime vodno košarkarskega kluba Toma. Kasneje so ob novem naročilu večje količine žog, nanjo izpisali tudi osnovno specifikacijo (Water-Basketball; Official size and weight). Žoga je v nadaljevanju prikazana na sliki »3«. Žoga je narejena iz posebnega materiala (najlona), iz katerega izdelujejo tudi vaterpolske žoge. Ob tem bi bilo dobro pojasniti, da znamka BEAVER, izpisana na žogi, ni ime proizvajalca žog, temveč podjetja Tomaža Slavca s tem imenom. Z novim košem in žogo se je vodna košarka dvignila na višjo raven. Prerasla je iz predhodne športno rekreativne oblike sprostitve na morju ali jezerih, v nekoliko bolj resen in zelo živahen tekmovalni, plavalni šport z žogo.

Za uveljavljanje in priznanje športa v širšem okolju, je bilo potrebno doreči in natančno opisati pravila igre. Razvoj in potek zapisa pravil so potekala po principu preizkušanj ter posnemanja sorodnih športnih panog. Tako so le ta temeljila na povezavi predvsem košarkarskih in vaterpolskih pravil. S časom so se razvila specifična pravila za vodno košarko. Glede na to, da so bili pobudniki in izumitelji Tomaž Slavec, Matjaž Kodek in Uroš Slavec, vsi iz Kranja, so le ti ob ustanovitvi Vodno košarkarskega kluba Kranj, 7.4.1998 (Vodno košarkarski klub Kranj, 1998), tudi uradno zaščitili pravila igre in si pridržujejo vse pravice glede sprememb in dopolnitev tako pravil kot opreme. Ker je bil kmalu za tem, 9.12.1998, ustanovljen Vodno košarkarski klub Toma, prav tako iz Kranja (Vodno košarkarski klub Toma, 1998), so bili izpolnjeni vsi pravni pogoji za ustanovitev Vodno košarkarske zveze Slovenije. Zveza je bila uradno ustanovljena 12.9.2000 in registrirana pri upravni enoti v Kranju (Vodno košarkarska zveza Slovenije, 2000). Začetki resnejšega igranja in ukvarjanja z vodno košarko tako spadajo v Kranj. Z ustanovljenima kluboma in zbranimi navdušenci, se je z igro, ki so jo igrali v Kranju spoznavalo vedno večje število ljudi. Interes in želja kranjskih navdušencev je bila popularizacija in razširitev te nove športne panoge širom Slovenije. To je bilo povezano z izdelavo več različnih trdnih košev, ki jih je bilo moč uporabljati v različno globokih bazenih.

V tem smislu se je vodna košarka začela intenzivneje razvijati po letu 2000. Uroš Slavec je vodno košarko prikazal tudi študentom Univerze v Ljubljani, Fakulteti za šport. Posledično je glede na interes po igranju in ukvarjanju z novo športno panogo prišla potreba po formalni in pravni organizaciji. Tako je bilo 30.5.2002 v Ljubljani ustanovljeno Univerzitetno društvo vodnih aktivnosti - UDVA (Univerzitetno društvo vodnih aktivnosti, 2002). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport predstavlja temeljno institucionalno bazo, kamor pritekajo in odtekajo primarne informacije in spoznanja tako teoretičnih kot praktičnih vsebin. Na fakulteti je vodno košarko spoznalo veliko študentov, ki prihajajo iz vseh koncev Slovenije. Tako so le ti ogrodje in kakovostni členi širitve tovrstnih vsebin in znanja po različnih krajih. Na tej podlagi se je vodna košarka razširila in pričela igrati tudi v nekaterih drugih večjih mestih (Maribor, Koper, Velenje), saj so le ta imela pogoje in možnosti za ukvarjanje z vodno košarko.

Na prvem neuradnem državnem prvenstvu v Kranju, 15.6.2003 je tekmovalo šest različnih ekip: VKK Kranj z dvema ekipama, UDVA z dvema ekipama, Maribor in Pecs. Na prvem neuradnem svetovnem prvenstvu 12.6.2004 v Kranju je sodelovalo že kar 12 moštev: VKK Kranj z dvema ekipama, DVK Maribor z dvema ekipama, UDVA z dvema ekipama, dve italijanski ekipi iz Firenc, dve ekipi madžarskega Pecsa, KŠK – Klub študentov Kranj in ekipa Kopra. (Aktualni neuradni svetovni prvak je postalo moštvo UDVA). V okviru Športnega društva Ocean, ki je bilo ustanovljeno 23.1.2004 (Športno društvo Ocean, 2004), se je vodna košarka pričela igrati tudi v Kopru, kjer je bil 17.4.2004 v njihovi organizaciji odigran tudi prvi turnir vodne košarke v tem kraju. Kasneje je dejavnost vodne košarke v Kopru prevzel plavalni klub Koper. Znotraj kluba je bila ustanovljena posebna sekcija za vodno košarko. V okviru le te so 9. in 10. septembra 2005 na kopališču Žusterna že organizirali vodno košarkarski turnir za prvi Pokal mesta Koper. Leta 2003 se je v poletnih mesecih na kopališču TAM tudi v Mariboru pričela igrati vodna košarka. V sklopu skupine študentov je bilo 7.4.2004 v Mariboru ustanovljeno Društvo vodne košarke Maribor - DVKM (Društvo vodne košarke Maribor, 2004), ki je že istega leta jeseni 21.11.2004 organiziralo prvi Martinov turnir v vodni košarki na kopališču Pristan. Turnir je glede na časovno umeščenost dobil ime po prazniku vina (Martinovem), ki je na Štajerskem še vedno zelo obeležen praznik. Leta 2005 se je v vodno košarkarsko dogajanje vključila tudi ekipa iz Velenja. Prvič so nastopili na drugem Martinovem turnirju v Mariboru. V okviru plavalnega kluba je bila ustanovljena sekcija za vodno košarko, ki je 18.3.2006 že organizirala prvi turnir v vodni košarki. Na ta način se je vodna košarka razširila po večjih krajih oziroma plavalnih centrih po Sloveniji. Zaradi želje po merjenju moči med posameznimi ekipami, so se društva izmenjavala v prirejanju oziroma organizaciji tekmovalnih turnirjev, ki se jih je, vse do danes, odvilo že kar precej. Posebej je smiselno predstaviti tudi prvo in do sedaj še edino ekipo, ki se ukvarja s slovensko obliko vodne košarke v tujini. To je ekipa vodno košarkarskega društva Pecs iz Madžarske. Ta ekipa aktivno sodeluje na omenjenih tekmovanjih vodne košarke v Sloveniji že od prvega neuradnega svetovnega prvenstva v Kranju leta 2004. Prav tako so prvi turnir v vodni košarki ob njihovi režiji organizirali že 17.10.2004 v Pecsu na kopališču Hullam. Preko vodno košarkarskega društva Pecs se je vodna košarka na Madžarskem razširila tudi v dve drugi nekoliko manjši mesti Baja in Mohacs, kjer se šele spoznavajo z novo športno panogo in na turnirjih še niso sodelovali. Po različnih krajih so se skupine, ki se ukvarjajo z vodno košarko organizirale glede na možnosti in interese. Tako so nekateri ustanovili samostojna društva ali klube, spet drugi so znotraj že obstoječih plavalnih klubov ustanovili sekcije za vodno košarko. Tako so sedaj klubi ali društva, sekcije v plavalnih klubih ter klubi ali društva iz tujine, ki se aktivno ukvarjajo in sodelujejo na turnirjih vodne košarke naslednja;

Samostojni klubi ali društva:
- Klub vodne košarke Kranj
- Univerzitetno društvo vodnih aktivnosti, Ljubljana,
- Društvo vodne košarke Maribor,
- Športno društvo Ocean, Koper
- Akvina Kamnik

Sekcije za vodno košarko v plavalnih klubih:
- Plavalni klub Koper (sekcija za vodno košarko),
- Plavalni klub Velenje (sekcija za vodno košarko),
- Plavalni klub Železniki (sekcija za vodno košarko),
- Plavalni klub Žito Gorenjka Radovljica (sekcija za vodno košarko),
- Plavalni klub Fužinar Ravne (sekcija za vodno košarko).

Klubi ali društva iz tujine:
- Vodno košarkarski klub Pecs, Madžarska.

Skupaj šteje število privržencev vodne košarke v enajstih slovenskih društvih ali klubih ter plavalnih sekcijah okrog 200 članov in članic. Vodno košarkarski klub Pecs šteje okrog 25 članov in članic.